Foto: Fotografija objavljena v Digitalni knjižnici Slovenije; avtor: Emil Adamič; vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK
Galerija slik
Zapri
Foto: Fotografija objavljena v Digitalni knjižnici Slovenije; avtor: Emil Adamič; vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK
Foto: Fotografija objavljena v Digitalni knjižnici Slovenije; avtor: Emil Adamič; vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
UKMAR, Vilko
,
,
,
Rojen:
10. februar 1905,
Postojna
Umrl:
24. oktober 1991,
Kamnik
Kraj delovanja:
Rodil se je očetu Francu in materi Dragotini Juvanec. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni (1911-1915), gimnazijo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano (1915-1923), po maturi je študij nadaljeval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral l. 1931, istočasno pa je študiral tudi glasbo na Konservatoriju v Ljubljani (1924-1930), ki ga je zaključil l. 1930 (L. M. Škerjanc). Nato se je izpopolnjeval na Novem dunajskem konservatoriju pri F. Schmidtu in I. Langstrothu (1930-1932) in na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju ter na Glasbeni akademiji v Zagrebu (I. Lhotka in S. Stražnicki) (1932-1934). V letih 1932-1939 je delal kot glasbeni kritik v Ljubljani (objavljal največ v Slovencu), od l. 1934 do l. 1943 je predaval glasbeno zgodovino na Glasbenem konservatoriju v Ljubljani. Med leti 1939 in 1945 je bil direktor Opere v Ljubljani, l. 1946 je začel delati kot vodja knjižnice na Akademiji za glasbo v Ljubljani in od l. 1947 pa do upokojitve l. 1975 je bil tam najprej predavatelj, nato docent, potem izredni in končno tudi redni profesor glasbene zgodovine in kompozicije, od l. 1962 tudi na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegov skladateljski razvoj je tekel od pozne romantike, impresionizma, do ekspresionizma, pozneje je dodajal še dodekafonijo in elemente neoekspresionizma. Glasbeno obliko podreja izražanju vsebine. Njegovo ustvarjanje sega od orkestralnih, komornih, solistično-instrumentalnih skladb do vokalno-instrumentalnih skladb, samospeve in zborovske skladbe (za mešane, moške in mladinske zbore) na besedila S. Kosovela in O. Župančiča. Pisal je tudi scensko glasbo za gledališka dela. Prav tako se je ukvarjal z zgodovino glasbe (napisal je prvo svetovno zgodovino glasbe v slov. jeziku) ter še posebej s stilnimi in estetskimi vprašanji. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem opernih libretov. Za balet Godec je l. 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, za svoje življenjsko delo pa tudi Prešernovo nagrado (l. 1985).
Dela (izbor):
Orkestralna
Koncert za violončelo in orkester, 1976
Transformacije za godalni orkester, harfo in tolkala, 1973
3 simfonije, 1957, 1962, 1969
Prebujenje, za godalni orkester, 1934
Slovenska uvertura, 1932
Simfonične meditacije, 1932
Komorna
Novele za violončelo in klavir, 1960
Imaginacija za violino in klavir, 1959
3 god. kvarteti, 1933-1959
Klavirska
Sentence, 7 skladb za klavir, 1968
Parteniji, 7 skladb za klavir, 1965
Ekspresije, 1956
2 sonati, 1933-1957
Balet
Godec, 1963
Lepa Vida, 1955
Vokalna
Šest samospevov, za glas in klavir, 1982
Mešani zbori, 1977
Astralna erotika, 2 zv., 1968
Zborovske skladbe: 12 zborov, 1955
Spisi
Po lepoti k resnici, 1972
Srečanje z Julijem Betettom, 1961
Razvoj glasbe, 1961
Glasba v preteklih dobah, 1955 (2.izd. 1972)
Zgodovina glasbe (z D. Cvetkom in R. Hrovatinom), 1948
Pogled na zgodovinski razvoj glasbene umetnosti, 1937
Literatura
Enciklopedija Slovenije: Knj. 14: U-We. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 20-21.
Kovačević, K.: Glasbeniki. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1988.
Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič: Tič-Velikonja. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1990, str. 117-118.
Slovenski veliki leksikon: Knj. 12: Tu-Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007, str. 2233.
|