Zapri
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
TOMIZZA, Fulvio
Rojen:
26. januar 1935,
Juricani (Umag)
Umrl:
21. maj 1999,
Trst
Kraj delovanja:
Fulvio Tomizza se je rodil 26. januarja 1935 v istrskem zaselku Juricani pri Materadi, nedaleč od Umaga, očetu Ferdinandu, trgovcu in malemu zemljiškemu posestniku, ter materi Margheriti Frank-Trento, trgovki in gospodinji.
Maturiral je na italijanskem klasičnem liceju »Carlo Combi« v Kopru.
Na igralski akademiji Univerze v Beogradu je študiral romanistiko in dramsko umetnost. Za Triglav film je napisal scenarij Rdeča zemlja.
Nato je sodeloval z Radiem Koper.
Oktobra 1955 se je kot mnogi istrski optanti tudi sam izselil v Trst, kjer je že bila nastanjena njegova družina. Posvetil se je literarnemu ustvarjanju.
Spoznal je tržaško Judinjo Lauro Levi, ki je postala njegova žena in mu povila hčerko Franco.
Fulvio Tomizza je pisatelj, ki so se ga nekoč zanemarjali, danes pa so vsi nanj ponosni. Živel je namreč na Hrvaškem, kjer je ves čas ohranil dom (Juricani Materada ), ter v Trstu, kjer je imel družino. Večkrat je prihajal v Koper. V podeželski hišici v Juricanih je napisal veliko število knjig. Všeč so mu bili vinogradi, delo na polju, rad se je družil s kmeti ne glede na narodnost, užival je v naravi in dobrotah Istre. Ljubezen do narave, do pristnih ljudi, ki so živeli ob meji, je opisal v svojih romanih in kratkih zgodbah, ki se lahko berejo po celem svetu. Njegova dela so namreč prevedena v 15 jezikov.
Istrski italijanski pisatelj je veliko trpel zaradi prisilne socialne mobilnosti, ki so je bili deležni Istrani. To je povzročilo veliko nesporazumov med narodi različnih kultur, ki so ostali v Istri in med tistimi, ki so se odselili, npr. v Italijo. Trpljenje je Tomizza pretvoril v kreativnost in raziskovalno delo. Zanimal se je za zgodovino in opisal svoje kraje in ljudi v različnih zgodovinskih obdobjih. V političnie igre se ni vpletal, čeprav je tožil o nepravičnosti, ki jo je zaznaval. Italijanskim in slovanskim narodom je želel dostojno in svobodno življenje v Evropi. S svojo književnostjo in načinom življenja je ustvarjal multikulturno vzdušje in zbliževal italijansko in slovansko kulturo. Bil je pisatelj ob meji, opisoval je življenje ob meji, nakazal je evropske vrednote, kot so ljubezen in spoštovanje različnih kultur, razvoj plurilingvizma, ki temelji na miroljubnosti in sodelovanju v izobraževalnih procesih in v gospodarstvu.
Za svoje delo je dobil številna priznanja, pri nas, v Italiji in v svetu.
Materada, 1960
La ragazza di Petrovia,1963
La quinta stagione,1965
II bosco di acacie, 1966
Trilogia istriana, 1967
L'albero dei sogni, 1969
La torre capovolta, 1971
La città di Miriam, 1972
Dove tornare, 1974
Trick, storia di un cane, 1975
La miglior vita, 1977
L'amicizia, 1980
La finzione di Maria, 1981
Il male viene dal Nord, 1984
Ieri, un secolo fa, 1985
Gli sposi di via Rossetti, 1986
Quando Dio uscì di chiesa, 1987
Poi venne Cernobyl, 1989.
L'ereditiera veneziana, 1989
Fughe incrociate, 1990
Destino di frontiera, 1992
I rapporti colpevoli, 1993
L'abate Roys e il fatto innominabile, 1994
Alle spalle di Trieste, 1995
Dal luogo del sequestro, 1996
Franziska, 1997
Nel chiaro della notte, 1999.
La casa col mandorlo, 2000
La visitatrice, 2000
Il sogno dalmata, 2001.
La scoperta di Bild, 2010
Literatura
Maier, F. Il "piccolo mondo istriano" di F. Tomizza. V: Scrittori triestini del Novecento, Trieste 1968.
Bertoša, M. Planet Istra i mikroplanet Tomizza (razgovor s F. Tomizzom). V: Istra, 1990.
Rabac-Čondić, G. Istra u djelima F. Tomizze. V: Pazinski memorijal (zbornik), 1995, str. 23–24.
Rakovac, M. Franciska: njezino veličanstvo žena. V: F. Tomizza, Franciska, Trieste, 1999.
Rakovac, M. Tomizza i mi. V: Susreti uz granicu, Umag, 2001.
Rakovac, M. L’Eredità di Tomizza. V: Atti del convegno internazionale, Rijeka, 2001.
Rakovac, M. Essere Italiano, Sloveno, Croato, ovvero »come Tomizza me ga verto i oci«. V: La Battana, 2003, str. 149–150.
|