KUGY, Julius

Oče Pavel je bil koroški trgovec z prvotnim priimkom Kugaj, pozneje Kugi, mati Julija pa je bila najstarejša hči pesnika Jovana Vesela Koseskega. Odraščal je v Trstu, ki je ostal njegov dom do smrti. Počitnice je pogosto preživljal v očetovi rodni vasi Lipi pri Podkloštru, kjer naj bi se rodila njegova ljubezen do botanike in gora. Osnovno šolo in gimnazijo je zaključil v Trstu, pravo je študiral na Dunaju, kjer je doktoriral leta 1882. Po vrnitvi v Trst je prevzel vodenje očetovega trgovskega podjetja za uvoz kave, sadja in olja. Prvo svetovno vojno je preživel kot vojaški planinski referent avsto-ogrske armade v Zahodnih Julijcih, kjer je ustanovil tudi plezalno šolo. Po vojni je opustil podjetniško dejavnost, prodal nekatere nepremičnine in si s tem zagotovil dosmrtno rento.  
Julius Kugy je že zelo zgodaj kazal umetniški čut ter ljubezen do gora in narave. Veliko zaslug pri vzgoji njegovih pisateljskih nagnenj je imel družinski prijatelj Rudolf Baumbach, njegov botaniški mentor pa je bil Muzio de Tommasini. Napisal in izdal je sedem knjig. Ukvarjal se je tudi s petjem in igranjem orgel. V gore je najprej zahajal iz navdušenega zanimanja za botaniko; skupaj z botanikom Albertom Boisom de Chesnejem je zasnoval Alpski botanični vrt Julijana v Trenti. Njegovo gorniško in alpinistično življenje se je začelo leta 1975, ko je prvič opravil vzpon na Triglav. V Trento je prišel pri svojih 19. letih, ker je isakal Scabioso trento, kot je trentarskega grintavca poimenoval naravoslovec Balthasar Hacquet. Svoje gorniške poti je najraje opravljal v Julijcih, kjer je imel dobre vodnike, med drugimi Andreja Komaca, Jožeta Komaca, Antona Tožbarja in Antona Ojcingerja. Skupaj z omenjenimi vodniki je do leta 1912 opravil okoli 50 prvenstvenih vzponov, med katerimi so smeri v Montažu, Jalovcu, Škrlatici, Mangrtu, Višu ter Triglavu. Uspehe je dosegal tudi pri zimski vzponih in plezanju po ledu v Zahodnih Alpah: v Monte Rosi, Mt. Blancu, Matterhornu, Bernskem višavju in Savojskih Alpah. Hoja v gore mu je pomenila poseben užitek, nekakšno estetsko doživetje ter ipolnjevanje notranje nuje. O svojih planinskih in alpinistilčnih dosežkih je pisal prispevke v razne avstrijske planinske revije (Österrichische botanische Zeitschrift, ZDÖAV, Österreichische Alpenzeitung). Za poetsko opisovanje ljudi in gora v Julijskih Alpah je prejel dobre ocene in kritike tudi pri Slovencih, čeprav smo dobili njegove prevode šele posthumno (v šestdesetih letih). Julius Kugy je izvajal predavanja o alpinizmu in planinstvu v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. Po Kugyjevi smrti je njegova gospodinja Malalanova sežgala večino njegove zapuščine.
Leta 1953 je Planinska zveza Slovenije v Trenti postavila bronasti kip Juliusa Kugyja, delo kiparja Jakoba Savinška. Njegov doprsni kip stoji tudi v ljudskem vrtu v Trstu, spominsko obeležje pa so mu postavili v Zajzeri. Po njem je poimenovana smer v Montažu, planinska koča pod Montaževo skupino, polica v severni triglavski steni, stara Kugyjeva pot iz Trente na Triglav, del Alpskega botaničnega vrta Julijana v Trenti in učna pot v Nabrežini nad Trstom. V informacijskem središču triglavskega narodnega parka Dom Trenta je postavljena stalna zbirka o njegovem delu. Leta 2008 je Pošta Slovenije natisnila znamko s kugyjevim portretom. RTV Slo je v sodelovanju z avstrijsko televizijo posnela tridelno nadaljevanko o življenju in delu Juliusa Kugyja.