Zapri
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
ERJAVEC, Matija
,
Rojen:
12. februar 1836,
Kriška vas pri Višnji Gori
Umrl:
14. junij 1908,
Vipava
Kraj delovanja:
,
,
,
Še v času šolanja je skupaj z dve leti starejšim bratrancem Franom Erjavcem in znanimi kranjskimi naravoslovci raziskoval kraške jame in iskal redke žuželke in polže za njihove zbirke. Po končanem študiju bogoslovja in posvetitvi v duhovnika je Matija Erjavec služboval po primorskih krajih: v Črnem Vrhu nad Idrijo, v Podkraju, Šturjah pri Ajdovščini in bil od leta 1882 dekan v Vipavi. Tu je deloval vse do svoje tragične smrti, ko ga je ropar napadel in umoril v njegovi pisarni.
Matija Erjavec ni bil samo župnik in dekan, ampak tudi zelo sposoben javni delavec. Zaradi zaslug v cerkvenem in javnem življenju je bil leta 1882 imenovan za duhovnega svetnika ljubljanske škofije, leta 1907 pa ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za častnega kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani. Zavzemal se je za reorganizacijo vipavske dekanije (ta je leta 1831 prešla iz goriške pod ljubljansko škofijo). Kot dekan se je trudil za pomiritev v župnijskih sporih v Št. Vidu (Podnanosu), v Podragi (kjer so prestopili v pravoslavje), na Gočah, na Colu. Zavzemal se je za ureditev župnišč, pokopališč z mrtvašnicami in ureditev cerkva v svoji dekaniji. Deloval je tudi kot učitelj. V Podkraju je vodil krajevno šolo in v njej poučeval, bil krajevni šolski nadzornik in učitelj v enorazrednici v Šturjah, član vipavskega krajnega šolskega sveta in vipavski krajevni šolski nadzornik. Izkazal se je tudi z delom na gospodarskem področju, saj je bil glavni pobudnik za ustanovitev Vipavske vinarske zadruge v Vipavi leta 1894 in bil izvoljen v njen nadzorni odbor. Bil je pobudnik in ustanovitelj Hranilnice in posojilnice v Vipavi leta 1896 in postal njen prvi predsednik. Bil je tudi prvi na seznamu članov Kmetijskega društva v Vipavi (leta 1900). Zavzemal se je, da bi vipavsko železnico zgradili vse do Razdrtega ali pa vsaj do Št. Vida (Podnanosa). Njegova tragična smrt je zelo odjeknila v tedanjem časopisju.
Literatura
Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič. Gorica, 1977, str. 336–337.
Grozen zločin – Vipavski dekan umorjen. Primorski list, št. 25, 17. junij 1908, str. 1–2.