Zapri
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
CARLI, Gian Rinaldo
,
,
Rojen:
11.04.1720,
Koper
Umrl:
22. februar 1795,
Milano
Kraj delovanja:
Sin grofa Rinalda in plemkinje Cecilie Imberti, oba iz Kopra, Gian Rinaldo se je šolal v svojem rojstnem kraju v lokalnem Kolegiju plemenitašev (danes Gimnazija, ki nosi njegovo ime) in je že kot mladenič kazal velike predispozicije za humanistične študije in znanost. Petnajstletnega Carlija so poslali v Flambro, v Furlanijo, obiskovati tečaje matematike opata Giuseppeja Binija, s katerim se je kasneje dolga leta dopisoval, tudi za času bivanja v Modeni in nadaljnjemu študiju pri slovitemu Ludovicu Antoniu Muratoriju in nato v Veroni, kjer se je sestal s Scipionem Maffeijem. Leta 1738 je vpisal študij prava na univerzi v Padovi.
Leta 1751, že profesor, je objavil dva eseja, ki sta podlaga za vse njegove nadalnje misli iz ekonomije, in sicer: Dell'origine e commercio delle monete (O izvoru denarja in trgovine) ter Osservazioni preventive al piano delle monete (Predhodna razmišljanja o monetarni politiki). Istega leta Carli preneha poučevati in se vrne v rojstni Koper. Vendar v Kopru ostane le dve leti. Že leta 1753 zaradi velikega uspeha, ki so požela njegova prva dela o ekonomiji, zapusti Istro in se odpravi prvo v Milano (1753-1756) in nato v Toskano kjer izide njegovo najbolj znano delo: Delle monete e delle Istituzioni delle zecche d'Italia (O denarju in kovnicah v Italiji), monumentalni prerez finančne zgodovine in znanosti. To je najbolj plodno obdobje njegovega delovanja kot ekonomista in esejista..
Leta 1765, v drugi številki znane revije Il Caffè izide njegov znameniti članek La patria degli italiani (O domovini Italijanov) kjer kritično spregovori o pomanjkanju enotnosti pri Italijanih njegovega časa zlasti v odnosu do tujcev. Članek, ki je bil objavljen v anonimni obliki in so ga veliko let pripisovali njegovemu kolegu in prijatetelju znamenitemu Pietru Verriju, ima zelo velik zgodovinski pomen, saj je v devetnajstem stoletju postal vir navdiha za številne italijanske domoljube liberalnega prepričanja.
V drugi polovici šestdesetih let in dalje je njegova publicistična dejavnost tesno povezana z njegovim visokim položajem in zadeva predvsem vprašanja gospodarstva in financ.
Veliko zanimanja, tako v Italiji kot v tujini je poželo tudi njegovo delo Delle antichità italiche (O italijanskih starinah) (1788), kjer učeno povzema zgodovino Italije od Etruščanov pa vse do XIV. stoletja in zajema tudi Istro in Dalmacijo.
Gian Rinaldo Carli je umrl v Milanu, februarja 1795 star petinsedemdeset let.
L’Aurora Boreale, 1738
Le Antichità di Capodistria, 1741
L'Indole del teatro tragico antico e moderno, 1743
Osservazioni sulla musica antica e moderna, 1743
Ifigenia in Tauride, 1744
Della spedizione degli Argonauti in Colco, 1748
Andropologia, ovvero della società e della felicità, 1748
Dell'origine e commercio delle monete, 1751
Osservazioni preventive al piano delle monete, 1751
Saggio politico ed economico sopra la Toscana fatto nell'anno, 1757
Delle monete e delle Istituzioni delle zecche d'Italia, 1754-1760
La patria degli italiani, 1765
Osservazioni preventive intorno alle monete di Milano, 1766
Del libero commercio dei grani, 1771
Nuove osservazioni sulla riforma delle monete, 1770
Lettere americane, 1780
Delle antichità italiche, 1788
Della disuguaglianza fisica, morale e civile fra gli uomini, 1794
Literatura
Bossi, L. Elogio storico del Conte Commendatore Gian-Rinaldo Carli, Venezia, Carlo Palese, 1797
Morpurgo, S.Vita di G.R.C. capodistriano dettata da G. Mazzuchelli, Archeografo triestino, n.s., VII (1880-81), str.. 312-372
Ziliotto, B.G.R.C. e G. Tartini, con tre lettere inedite, Pagine istriane, II (1904), 7, str. 225-236
Pasini, F.Tra G.R.C. e G. Tartarotti,Atti e mem. della Soc. istriana di st. patria, XX(1905), str.160;131-197
Ziliotto, B.Trecentosessantasei lettere di G.R.C. capodistriano, cavate degli originali ed annotate, Archeografo triestino, s. 3, IV(1910),str. 1-105; V(1911), str. 1-68; VI (1912), str. 227-340; VII (1913)
|