Zapri
Foto: Spomenik Brutijev v koprski stolnici
Foto: Spomenik Brutijev v koprski stolnici
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
Foto: Arhiv knjižnice
BRUTI (de BRUTIS), Giacomo (Iacobus)
,
,
,
,
Rojen:
23.9.1627,
Koper (Justinopolis)
Umrl:
november 1679,
Buje (Istra)
Kraj delovanja:
,
,
,
Giacomo Bruti je izšel iz ugledne koprske plemiške družine Bruti, kanonik tiste stolnice, doktor civilnega in cerkvenega prava, generalni vikar cenedske škofije pri Trevisu. 12.4.1659 je prejel duhovniško posvečenje. 1.7.1671 ga je papež Klemen X. imenoval za novigrajskega škofa ter 19.7. 1671 bil posvečen za novigrajskega škofa.
V času svojega pastirskega delovanja je sklical škofovsko sinodo in uveljavil nekatere pomembne ukrepe za izboljšanje moralnega stanja na območju svoje škofije ter na splošno v času katoliške prenove igral dokaj pomembno vlogo. Kot vrsta škofov pred njim, je tudi on večinoma bival v Bujah, saj je bil kraj zaradi klime in središčne lege, goste naseljenosti in številnega klera, primernejši od Novigrada, za katerega je čedalje bolj prevladovalo mnenje, da zaradi nezdravega okolja in redke naseljenosti izgublja na pomenu kot sedež škofije.
Škof Bruti se je osebno napotil v Rim leta 1671, kjer je najverjetneje papežu izročil vizitacijsko poročilo, ki pa jo na žalost nimajo v Tajnem vatikanskem arhivu. Tudi ne hranijo poročila iz leta 1675 , ki jo je predal Clemente Alovisi, ki ga je papež imenoval za škofovskega zastopnika. Škof Bruti se v drugem poročilu, od katerega sta ostala samo še dva predgovora, neposredno obrača na papeža in ga obvešča, da v škofiji vlada vsesplošna zmeda, da je že dvakrat obiskal vse župnije in, da preprosto ne more nikogar poslati v Rim kot svojega zastopnika. V vseh istrskih škofijah je primanjkovalo staroslovanskih liturgičnih knjig, katekizmov, obrednikov in lekcionarjev, teoloških knjig in celo osnov za učenje jezika. Glagoljaši so bili tako siromašni, da niso mogli priskrbeti niti najosnovnejših knjig. Kongregacija za nauk vere pri Svetem sedežu je skrbela, da je oskrbovala s knjigami Ilirske dežele ali Ilirik, kamor pa Istra ni bila vključena, zato so se zaman škofje prizadevali, da bi poslali duhovniške kandidate na študij v Loretski zavod in, da bi tako dobili glagoljaškega duhovnika. Odlok Svete rote iz leta 1656 je podredil Istro Italiji, Kranjsko, Štajersko in Koroško pa Nemčiji.
Giacomo Bruti je umrl v Bujah novembra leta 1679 in je pokopan v tamkajšnji cerkvi Blažene Device Marije, kjer je vklesana nagrobna plošča z njegovim plemiškim grbom in posvetilom:IACOBO BRVTO EPISCOPO EMONIENSI VIGILANTIA DOCTRINA FAMILIA TER MAGNO QVI STATIM AC ECCLESIAE SPONSVUS PRONVBO CLEM. X. CONSTITVTVS EST FAECVNDA PROLE CHARITATIS PATER PAVPERUM EVASIT CLERVM SANCTISS. SINOD. CONSTITVTIONE NEC NON VIVA EXEMPLI LEGE AD CAELI NORMAM DIREXIT ANNOS VIXIT HEV NIMIUM BREVES LI SI ENVMERAS GESTA SAECVLA CREDES QVI SACRI AMORIS IN ROGO CEV PHENIX GENTILITIA DEO REVIXIT CANONICI BVLEARUM ALMVTIAE JVRE EIVS OPERA DECORATI OBSEQVII MONVMENTUM PRAESVLI MERITISS. POSVERE ANNO M.DC.LXXX Giacomu Brutiju,
škofu novigrajskemu,
trikrat veliki za skrb, nauk, družino;
stanoviten ženin Cerkve
Klem. X. bil poročna priča,
rodoviten potomec Očetove ljubezni pomagal je revnim:
sveto duhovščino s Sinod. konstitucijo,
je z zgledom živega zakona
vodil k Nebeški postavi.
Oh, polno je živel kratkih šest deset let.
Veke bi potrebovali za naštetje dejanj.
Zakaj se priporočamo sveti Ljubezni
kot rodbina Feniksa, ki jo je oživel Bog?
Kanoniki so z močjo zakonske listine,
okrasili njegova dela
s častnim spomenikom zaslužn. škofu.
Postavili leta 1680.
(Prevedel P. Štoka)
Literatura
Paolo NALDINI, Corografia ecclesiastica o sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, In Venezia, str. 149.
Pietro STANCOVICH, Biografia degli uomini distinti dell'Istria, 1. zv., Trieste 1828, str. 466-467.
Ivan GRAH, Izvještaji novigradskih biskupa Svetoj stolici (1588-1808) , 1. dio, Zagreb 1985, str. 77-78.
|